Sevalec šepetov

27. april, 4977 B.C. se je ustvarilo vesolje, vsaj tako je izračunal nemški matematik in astronom Johannes Kepler. Ta sijajni znanstvenik, ki je med drugim pravilno ugotovil, da se planeti gibljejo okoli sonca in ne okoli Zemlje, se je zmotil za približno 13,7 milijarde let (po teoriji velikega poka).

Leta 1941 v aprilu (26. ali 27.)  so se zbrali pogumni naši rojaki iz vrst Sokolov, komunistične partije Slovenije, krščanskih socialistov in slovenskih kulturnih delavcev. Za koliko so se oni “zmotili” ne bomo nikoli zmožni izračunati. Kot tudi ne kaj so takrat naši mladi predniki, ki niso sprejeli usode brez upora in so ponosno napovedali boj do konca, žrtvovali za svoja prepričanja. Biti svoboden in jasno se izreči “Slovenec sem! Tako je mati d’jala, Ko me je dete pestovala, ko me je dete pestovala. …Slovenec sem! Zatorej dobro vem: Slovenec sem! Slovenec sem! …” V vojni je mnogo ljudi trpelo, a nihče tako kot mladi pogumni in ponosni Slovenci, ki so s puško v roki zaspali v mrzli noči vedoč, da jutri gremo v napad, napad za materni jezik, za svobodo in pravico. Pa ne mešajmo komuniste tukaj zraven, oni so bili kot vezivo, idejna iskra a so se spremenili in se dvignili na dve nogi kot orwelov Napoleon. Pomislimo na zdrave, mlade intelektualce, kmečke fante, ki so mladost raztrosili po gozdnih poteh, v gazi polmetrskega snega, ob tabornem ognju v strahu, da ga “bečki konjušar” ni izdal Nemcem. In nato so v jasni noči pogledali proti neskončnim zvezdam in pomislili: “jutri bo vsega konec in ko naslednjič pogledam proti zvezdi jo bom pokazal svoji dragi in ji na uho zašepetal, ta lej malo stran od one, ta je bila moja zvezda svobode, ki me je spremljala med trpljenjem in ob pogledu na njo sem začutil ponos in pogum!”

Mesto, ki se ponaša z več narodnimi heroji (iz I. in II. svetovne vojne), kjer je slovenstvo vedno bilo vrednota in ne zaničevanje, to mesto ima spomenik padlim partizanom, z dvignjeno pestjo in pogledom v nebo. Niti ene sveče jim nismo privoščili, mi izgubljeni v kapitalizmu in potrošništvu. A ravno sedaj nam bi njihove vrednote morale biti svete, saj so vzeli življenje v svoje roke in ga dali za višje cilje, kot je svoboda in slovenstvo (pustimo na miru, da so jih izdali in so lahko samo bridko objokavali svoje sotrpine, mrtve nekje neznano, brez groba).

Vzel sem svečo, jo prižgal in se spomnil svojega starega očeta, ki je govoril: “eh kaj si mel takrat za govorit, tih si moral bit, če ne si ponoči kar zmanjkal” in “bil je en komandant, bosanc, dober človek, vedno je jahal na svojem žrebcu v vsak juriš, mel še par bratov, vsi poveljniki in globoko pod rušo, blo je maja 45, ko ga je snajper zadel na njegovi ježi, kdo pa ne upam si predstavljati” ter “Mežica je tekla krvava ko se je naša brigada pomikala proti Koroški, tam so bli uni ne partizani ampak klavci z dolgimi brki in noži” .

Ta sveča je za vse, ki so bili pošteni in vdani dobroti, uporu a ne ideologiji! Slava vam…